Ali zdravilo povzroča težave? Kaj menite vi?
Ali je "odvisnost" od drog bolezen možganov?
- Thread starter Chem-Safe
- Start date
-
- Tags
- harm reduction
Odlična vprašanja. Formalno gledano brez možganov zasvojenost v našem običajnem razumevanju ne bi delovala. In večina procesov, ki so odgovorni za to stanje, poteka prav v nevronih in med njimi. Vendar pa vse odgovornosti ne bi prevalil na naše možgane. Kot tudi na snovi same. Pri nastanku zasvojenosti ima pomembno vlogo na desetine dejavnikov, od genetskega materiala in občutljivosti na eksogene snovi do družbenega in kulturnega okolja, v katerem se rodimo, oblikujemo in živimo. In to so le precej očitne in dobro znane spremenljivke, ki nam najprej pridejo na misel.
Deleted
- By Chem-Safe
Prav te institucije so tiste, ki so podpirale vojno proti drogam in pred nekaj leti LGBTI+ osebe obravnavale kot bolne. S tem mislim, na kakšni podlagi to trdijo?
- By Paracelsus
Seveda so v institucionalni medicini prisotne napake in odstopanja, ki se danes zdijo nezaslišana. Vendar želim opozoriti, da se medicina ne more razvijati ločeno od družbe in njenih institucij. Prav tako je treba vse diagnostične priročnike dojemati kot zelo poenostavljene referenčne knjige. Vedno zaostajajo za dejanskimi podatki in zagotavljajo dokaj osnovne informacije, ki bi jih lahko uporabljal najširši krog strokovnjakov, da bi nekako sistematiziral in zreduciral na en sam pogled vse zapletene procese našega telesa in še posebej zavesti.
Izvor
Večina dokazov, ki potrjujejo, da je "zasvojenost" bolezen možganov, izhaja iz študij, opravljenih v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja na laboratorijskih živalih, ki so jim intravenozno, včasih celo neposredno v možgane, dajali velike količine amfetamina. Te študije so preučevale kratkoročne in dolgoročne učinke amfetaminov na strukturo in delovanje nevronov. Dosledna ugotovitev je, da en sam velik odmerek amfetamina pri netolerantnih živalih povzroči obsežne poškodbe dopaminskih nevronov. To nevrotoksičnost lahko preprečimo, če živalim več dni dajemo vedno večje odmerke amfetamina. Z drugimi besedami, toleranca je zaščitni dejavnik za možgane;
Poškodbe možganov: Teorija dopamina
Od tod je nastala dopaminska teorija, ki je teoretična podlaga, ki jo zagovarjajo NIDA, Nora Volkow in cela kopica ljudi. Ta teorija nam na kratko pove tisto, kar NIDA objavi na svoji spletni strani:
Z drugimi besedami, po njihovem mnenju pride do nepopravljive poškodbe dopaminskih receptorjev D2;
Ena od najstrožjih študij na to temo je to raziskovala pri abstinentih, dobljeni rezultati pa so pokazali, da med abstinenti in kontrolno skupino ni bilo mogoče najti razlik.
Nora Volkow, direktorica NIDA, je v zvezi s tem pretehtala in ponovno potrdila, da je zasvojenost kronična bolezen, vendar je za njeno dokazovanje potrebna večja občutljivost sedanjih tehnik.
Večina dokazov, ki potrjujejo, da je "zasvojenost" bolezen možganov, izhaja iz študij, opravljenih v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja na laboratorijskih živalih, ki so jim intravenozno, včasih celo neposredno v možgane, dajali velike količine amfetamina. Te študije so preučevale kratkoročne in dolgoročne učinke amfetaminov na strukturo in delovanje nevronov. Dosledna ugotovitev je, da en sam velik odmerek amfetamina pri netolerantnih živalih povzroči obsežne poškodbe dopaminskih nevronov. To nevrotoksičnost lahko preprečimo, če živalim več dni dajemo vedno večje odmerke amfetamina. Z drugimi besedami, toleranca je zaščitni dejavnik za možgane;
Poškodbe možganov: Teorija dopamina
Od tod je nastala dopaminska teorija, ki je teoretična podlaga, ki jo zagovarjajo NIDA, Nora Volkow in cela kopica ljudi. Ta teorija nam na kratko pove tisto, kar NIDA objavi na svoji spletni strani:
Z drugimi besedami, po njihovem mnenju pride do nepopravljive poškodbe dopaminskih receptorjev D2;
Ena od najstrožjih študij na to temo je to raziskovala pri abstinentih, dobljeni rezultati pa so pokazali, da med abstinenti in kontrolno skupino ni bilo mogoče najti razlik.
Nora Volkow, direktorica NIDA, je v zvezi s tem pretehtala in ponovno potrdila, da je zasvojenost kronična bolezen, vendar je za njeno dokazovanje potrebna večja občutljivost sedanjih tehnik.
Ne. že samo dejstvo, da imamo v črevesju veliko več dopaminskih in serotoninskih receptorjev kot v možganih, bo zadostovalo za razblinjenje tega mita.
Ne zagovarjam mita, vendar ugotavljam, da gostota receptorjev v različnih delih telesa ni zelo povezana z nobeno od njihovih funkcij. Tj. številni serotoninski receptorji v črevesju ne bodo neposredno povezani z učinkom na zavest, vedenje in misli v tolikšni meri, kot ima ta učinek njihovih nekaj bratov v osrednjem živčevju.